Mitja Okorn na sliki.

Pogosto Zastavljena Vprašanja


Od kod navdušenje za režijo?

Ko sem bil še mlajši sem bil najprej zaljubljen v glasbo. Tako sem mislil, da bom postal glasbenik, delal na radiju ali da bom samo glasbeni novinar. Kasneje sem se znašel v svetu skejtarjev, predvsem po zaslugi Klemena Bučana (Karakter Buddha iz filma Tu Pa Tam). To je šport v katerega sem se zaljubil in se z njim, poleg baseball-a, aktivno ukvarjal kakšnih 7 let. V nekem trenutku pa se je porodila želja, da bi se posneli, ker smo resnično želeli vedeti kako izgledamo ko skejtamo. Po dveh skejtarskih dokumentarcih (Not Sponsored 1 in Not Sponsored 2) sem ugotovil, da sem bolj spreten s kamero kot s skejtom in tako sem vedno več snemal. Verjetno tudi zato, ker se nikomur drugemu ni dalo dopovedati kako se pravilno postavi kader ali pa preprosto, ker se nikomur drugemu ni dalo. No ko sem pač prvič priklopil kamero, da bi nekaj zavestno posnel sem bil star 19 let. Še spomnim se točnega datuma, to je bil 25.03.2000. Od takrat naprej ne mine dan, ko ne bi nekaj snemal, montiral ali si preprosto izmišljeval nove scenarije in premleval nove ideje.

Zanimivo je tudi, da vsi ki se navdušujejo nad režijo, nenormalno veliko gledajo televizijo, filme, spote in ne vem kaj še. Jaz na drugi strani nikoli nisem veliko gledal ne televizije, ne hodil v kino. Sem pa gledal MTV, predvsem že zaradi prej omenjene ljubezni do glasbe. Spomnim se neskončnih dni, ko sem čakal na spot "Break On Through" od The Doors. Cele dneve.

Najbolj pa sem se pravzaprav navdušil nad režijo takrat, ko sem videl svoj prvi izdelek, dokumentarec o skejtanju Not Sponsored, in seveda tudi vsakega naslednjega – prvi videospot, prvi videospot posnet na filmski trak, prvi visoko proračunski videospot… Seveda pa je največ pri vsem skupaj pripomogla realizacija filma Tu pa Tam, ki sem ga posnel pri 19 in ga uspešno pripeljal do kino dvoran, v le-te pa privabil toliko gledalcev, da je Tu Pa Tam postal najbolj gledan slovenski film leta 2005 in pristal dvanajsti na lestvici najbolj gledanih slovenskih filmov. No in moram reči, da reakcije ljudi na celovečerni film so pa tisto, kar je največ pripomoglo k temu, da sem se v režijo totalno zaljubil in ugotovil, da je to vse kar si v življenju želim početi.

Kaj bi svetoval ljudem, ki sanjajo o tem, da bi se lotili režiranja?

Naj snemajo. Naj se ne sprašujejo ali bi, ne bi, bo ali ne bo uspelo. Če ima nekdo dovolj močno željo se bo ta sigurno uresničila, ker ko si nekaj močno želiš vsa stvarnost strmi k njeni uresničitvi. Naj vključijo v svoje delo znance, prijatelje, starše – čeprav je delo z njimi najtežje. Naj samo vzamejo kamero in snemajo, ker pri režiji ni pravil. Ali imaš vizijo ali je nimaš, potem pa je pomembna samo še odlična izbira sodelavcev. Dobrega direktorja fotografije, dobrega asistenta režije, producenta in seveda tudi dobre igralce. To je v bistvu pol režijskega posla. Ti jim potem samo še razložiš svojo vizijo. Recimo, da bi rad posnel prizor v katerem dva seksata. Direktor fotografije ti bo postavil hud kader, asistent ti bo pomagal pri tem, da ne prekršiš kakšnega pravila, producent pa omogočil, da boš ta kader posnel nemoteno in brez problemov. Na koncu je v bistvu delo režiserja predvsem delo z igralci. To in pa reševanje problemov: kako posneti še sto kadrov, ko pa imaš na voljo samo še dve snemalni uri?!

Seveda naj pa na začetku njihove ustvarjalne poti nikoli ne razmišljajo o denarju, saj se moraš najprej dokazati, da lahko potem zahtevaš oz. postavljaš neke pogoje. Če si dovolj predan temu kar delaš in če si tudi dober v tem, potem pride tudi denar.

Pomembna pa je tudi sama predanost. In če kdo slučajno misli, da je režija enostavno delo, se moti. Moraš biti organiziran, iskren in brezkompromisen. Priporočal bi tudi, naj se poskušajo ogniti kakršnekoli cenzuri, še posebej pa samocenzuri, saj se samo tako lahko premikajo meje.

Mi je pa všeč da se, odkar je film Tu pa tam zunaj, pojavlja ogromno mladine, ki želi moj nasvet, mi telefonari ali piše e-maile, ker jih zanima kako sem posnel film. Sprašujejo me o urniku, o lokacijah, organizaciji in res mi je v čast da jim lahko pomagam. Prav zaradi njih sem tudi začel predavati o vsem skupaj na raznih prireditvah, seminarjih in fakultetah. Ni lepšega od dajanja nasvetov ljudem, ki so željni znanja.

Režije nisi študiral. Nikoli nisi obiskoval kake šole za film, pa vseeno režiraš. Torej šola pri teh stvareh ni potrebna, obvezna?

Mislim da šola, še posebej recimo slovenska akademija, pri meni v tem trenutku ne pride več v poštev. Morda še tu pa tam kakšen seminar. Vseeno pa razmišljam, da bi se vpisal nekam, kjer bi mi nudili znanje, ki ga želim. Moje mnenje je namreč, da lahko režira vsak, ki ima vizijo in ve kaj hoče videti v kinu, na televiziji. Če imaš smisel in voljo, talent je le še dodaten plus, in si navajen garanja ter v tem še uživaš, potem režiranje kot tako ni problem. In ravno zaradi tega, verjetno mene Slovenska Akademija za Film ni pritegnila, ker sem bolj destruktivno-hollywodsko naravnan. Tako bi raje šel nekam, kjer bi me naučili dela s sodobnimi tehnikami, animacijami. Ali pa morda na tako šolo, kjer bi me naučili kako za svoje delo dobiti denar, saj je prav to v Sloveniji najtežje. Pri nas ti v šolskem sistemu učenja dajo določene stvari brezplačno, potem se tega navadiš in ko zaključiš šolo, prideš v realen svet, kjer pa ni nič podarjenega.

Na primer v Ameriki moraš za svoj film dobiti denar sam, kar pomeni da boš svoj film cenil, hkrati pa se boš naučil dobivati finančna sredstva, kar je v tem biznisu resnično najtežje. Potem boš svoj film naredil in ker pač filmov, zaradi dejstva da ti denarja in opreme ne podarijo, ne boš delal kot da je to domača naloga, bo tak film super. Prav tak občutek sem namreč dobil pri nas: ljudje delajo filme kot domače naloge in če se prav spomnim nihče v šoli ne mara domačih nalog.

Kakšno je tvoje mnenje o filmskih delavnicah?

Sam sem obiskal ogromno filmskih delavnic in bi rad tudi svetoval vsem, naj se tudi sami udeležijo česa podobnega, saj tam srečaš ljudi, ki obvladajo prakso in ki jih zanimajo iste reči. Z njimi spregovoriš besedo ali dve, lahko celo začneš sodelovanje, izmenjaš izkušnje…

Najprej sem se udeležil scenaristične delavnice Pokaži jezik, kjer sem se veliko naučil o scenarijih, glavni akter pa je bil tu Miha Mazzini. Sledila je delavnica v Makedoniji z Julienom Templom v glavni vlogi in pa seveda moja največja življenjska izkušnja, kar se tiče delavnic – Berlinale Talent Campus. Prav tukaj sem se pridobil največ znanja in sklenil največ poznanstev.

Že skoraj od samega začetka pa sem sodeloval z Venom Jemeršičem. Postal je moj mentor in me resnično naučil vsega kar sem za začetek moral vedeti o režiji. Veliko pa mi je neke filmske logike in predvsem znanja o montaži dala tudi njegova sestra Dafne Jemeršič. To je bila ena najboljših (življenjskih) delavnic, če ji lahko tako rečem, in sem jima hvaležen za vse znanje, ki sem ga dobil. V samo delo sem bil namreč neposredno vpleten in kot asistent sem velikokrat na licu mesta dojel, kako naj rešujem tekoče probleme, ki nastajajo pri režiji, organizaciji in filmu.

Ne smem pa pozabit na Motovun (Avgust 2002), saj sem na festivalu sodeloval s kratkim filmom Be Flexible, kjer sem tudi zmagal. To je bila pravzaprav največja odskočna deska za moj ego, znanje pa sem si nabiral sproti, med drugim na delavnicah in že pri prej omenjenemu mentorju.

Pri tebi prehoda iz videa na film nismo doživeli. Niti ne iz filma na video.

Ravno to je zanimivo, saj ne vem točno kaj je bilo prej. Najprej sem naredil dva skejtarska dokumentarca, ki sta v bistvu enourna zbirka najboljših kadrov skejtanja izmontiranih na glasbo in tako vse skupaj v bistvu izpade kot enourni videospot. Druga stvar, ki sem jo v življenju naredil pa je bil že takoj celovečerec. Snemali smo ga v septembru leta 2002, moj prvi videospot pa je izšel oktobra tega istega leta in je bil sestavljen iz najboljših kadrov obeh filmov Not Sponsored 1 in 2 (spot za Los Ventilos, komad 2000). Tako je v bistvu Tu Pa Tam prva stvar, ki sem jo v življenju zrežiral, saj je v nasprotju s filmom pri snemanju skejtanja vsa znanost postaviti pravi kader in upati, da se bo skejtar čimbolj razbil, ker bo le tako ta kader zanimiv tudi za ljudi, ki se s tem športom ne ukvarjajo.

Vem, da ljudje mislijo, da sem začel z videospoti. To pa predvsem zato, ker smo film ustvarjali vsega skupaj tri leta zaradi denarnih in ostalih zapletov v post produkciji in v tem času sem zrežiral že okoli 15 videospotov. Tako so me ljudje spoznavali predvsem skozi spote – film Ta Pa Tam je bil pa samo pika na i!

Kaj počneš raje: snemaš videospote ali film? Pravijo, da se v Sloveniji z videospoti niti s filmi ne da kaj prida zaslužit ?

Uf na to vprašanje je v Sloveniji zelo težko odgovoriti, ker pač denarja za filme ni in se lahko, vsaj pri meni, posname en film na vsake pet let. Če bi imel možnost, da bi se cele dneve ukvarjal samo z izdelavo filmov potem bi to seveda z največjim veseljem tudi počel, toda kljub vsemu mislim, da nikoli ne bi nehal delati videospotov. Predvsem zaradi že prej omenjene ljubezni do glasbe pa tudi glasba in volja do filmskega ustvarjanja super sovpadata ravno pri snemanju le-teh. Tako so v bistvu spoti zame še vedno nekakšni kratki filmi (na splošno imam zelo rad, da ima vsak neko zgodbo, neko ozadje in da ni to le skupek lepih kadrov). In skozi te videospote ali kratke filme tudi vadim za kasnejše režiranje novega celovečerca.

Glede na to, da velikokrat govorijo, da je Slovenija premajhna za dober zaslužek je super, da delam v poslu, kjer nisem omejen samo na našo državo. Treba pa je poudariti: če nekaj dobro delaš, potem lahko tudi v Sloveniji zaslužiš. Moraš pa biti res dober in tudi pripravljen na to, da boš vsaj pet let ustvarjal po cele dneve in boš lahko šele šesto leto za svoje delo dobil tudi nekaj denarja. Kdor prej odneha pa tako ali tako ni pravi za ta biznis, oz. režiranja ne ljubi dovolj močno. Če naredim plastično primerjavo: Slovenija je kot mala vas v Ameriki z dvema milijonoma prebivalcev. Tam si lahko najboljši, pa še vedno nisi glavni v Hollywoodu, torej če si glavni v Sloveniji to pomeni, da si pač glavni na vasi. In sam sem raje zadnji v mestu kot pa glavni na vasi. Hitro se namreč zgodi, da misliš da si glavni tudi v mestu in da boga držiš za jajca, preprosto zaradi tega, ker nimaš stika z realnostjo. Če si pa zadnji v mestu vedno veš, da je pred tabo še veliko ljudi, ki so večji strokovnjaki kot ti in da moraš v življenju še veliko ustvariti, da se boš lahko kosal z najboljšimi.

Toda brez skrbi žene me namreč neustavljive želja po tem, da v tem poslu dosežem vsak dan več in da se dokažem oz. izkažem s svojim delom. Vsak dan si večam cilje in vedno si jih bom, tako da ne bom nikoli obmiroval na miru, še posebej zaradi tega, ker ideje kar bruhajo iz mene.

Kateri ustvarjalci te navdušujejo?

Ogromno listam revije, ki se ukvarjajo z modo, filmom, fotografijo. Televizijo in filme sicer tudi poskušam spremljati vendar mi zmanjkuje časa, vedno pa pogledam tiste, za katere vem, da mi bodo dali nekaj novega – znanje ali pa samo ustvarjalni naboj.

Navdih pa najdem pri številnih režiserjih. V Sloveniji mi je bil in mi je še vedno inspiracija mentor Ven Jemeršič in pa Jan Cvitkovič, med tujimi pa sem navdušen nad Tarantinom, Paul Thomas Andersonom, Guy Ritchijem, Noe Gasparijem... V bistvu je teh režiserjev preveč da bi vse našteval, saj sem na koncu ugotovil, da se navdušujem predvsem nad filmi, teh je pa malo morje in tako z njimi pride tudi malo morje režiserjev.

Filme pa itak delim samo na dobre in slabe. Dobri so vedno tisti, pri katerih ne morem oziroma nimam časa razmišljat, kako je bil narejen. Ko prvič pomislim kako režiser režira, kako direktor fotografije snema ali kako igralci igrajo je s filmom nekaj hudo narobe.

Kar se pa spotov tiče, je situacija dokaj podobna, čeprav imam občutek, da so vsi spoti na televizijah kot so MTV zadnje čase isti in da bi bil čas, da se tudi na tem področju zgodi kakšna revolucija. Da se začnejo delati totalno odtrgani in inovativni videospoti, da se prestopijo meje cenzure in normalnega. Zato so mi recimo res všeč stari spoti od White Stripes in eden mojih najljubših režiserjev je prav zaradi tega Michel Gondry. Na drugi strani pa za spoti od White Stripes ne zaostajajo Audioslave, Robbie Williams, Placebo, Green Day, Jay Z, Radiohead, Slipknot, Linkin Park... Tudi tega je malo morje in prav tako režiserjev: že prej omenjeni Michel Gondry, Chris Cunningham, Jonas Akerlund (njegov celovečerec Spun je the best), Spike Jonze (tudi njegovi filmi so super), Samuel Bayer... pa še številni drugi.

Velikokrat pa me pri ustvarjanju spotov lahko navdušijo tudi sami bendi. Rad namreč delam s kvalitetnimi izvajalci, pri katerih takoj veš, da bo njihov komad uspešnica in v takem primeru tudi ideja za spot pride kar sama od sebe. Pa ne ena ponavadi jih je več. Kadar se pač združijo ljudje, ki ustvarjajo s srcem potem ideje kar bruhajo na plano.

Vedno ustvarjaš z isto ekipo?

V življenju si želim delati z eno in isto ekipo dobrih, kvalitetnih ljudi, ki so po možnosti tudi bolj sposobni od mene in brez nekih nepotrebnih kompleksov. Vendar jih je v Sloveniji težko najti, saj morajo biti pripravljeni na celodnevna ustvarjanja in morajo biti neobremenjeni z denarjem. Ekipa s katero delam je zaenkrat dokaj ista, se pa poti včasih ločijo, ker pač obstajajo različne želje. Težko se je v tem poslu z nekom ujeti in pojavlja se pač večni problem, da ko se končno navadiš na nekoga in se z njim ujameš, ta odide. In slej ko prej vedno nanese tako, da se poti razidejo. Sicer je dobro in v tem poslu tudi nujno, da ustvarjaš z različnimi kreativnimi ljudmi, ker se le tako lahko naučiš kaj novega in napreduješ, vendar delo s stalno ekipo pomeni hitrejšo in kvalitetnejšo izvedbo projekta.

Nekdo te kontaktira za službo. Sploh sprejemaš prošnje in kakšne ljudi si sploh predstavljaš, če bi že nekoga iskal?

Pri ljudeh oziroma bodočih sodelavcih mi je pomembno, da so delavni, ustvarjalni, kreativni, da se hitro učijo in da imajo sploh veselje do učenja. Obstajati mora konkretna želja: rad bi bil to in to, ne le neko navidezno navdušenje. Kot sem že omenil, rad nabiram sposobne ljudi okoli sebe, ker le tako se naučim nekaj novega in se nadgradim.

Kar se tiče igralcev mi je vseeno ali so poklicni ali naturščki. Če jim vloga paše, in če jo znajo odigrat, ne vidim ovir. Včasih je bil za igralca velik problem dobiti vlogo v filmih, spotih, če ni imel šole. Danes tega ni več. Če je nekdo sposoben in ima vse zgoraj naštete vrline, potem bo slej kot prej kdo opazil in mu dal manjšo vlogo v filmu, dokler to enkrat ne bo glavna vlogo v celovečercu, ki bo dobil oskarja. Recimo...

Kadar snemaš, dovoliš ljudem obisk kraja snemanja?

Odvisno kdo želi priti, kaj želi videti in zakaj si sploh želi ogled snemanja. Predvsem zadnje čase stremimo k temu da bi imeli mir na snemanju, da lahko v miru delamo. Toda če ima kdo res veliko željo prisostvovati mojemu snemanju se mu bo to najverjetneje tudi uresničilo...

Tuje scenarije bereš?

Scenarije mi pošiljajo vendar priznam, nimam časa za branje. Morda bi bilo bolje, če bi mi poslali kratko obnovo scenarija ali tako imenovani sinopsis, ki ponavadi obsega eno stran in če bi mi bil le-ta všeč, bi potem z veseljem prebral celotenega. Problem je namreč tudi v tem, da sem do sedaj napisal ali pišem že pet svojih scenarijev nad katerimi sem navdušen. Pravkar pa sem vse svoje moči posvetil izdelavi šestega za katerega sem prepričan, da je boljši od vsega kar sem napisal do sedaj. Poslan scenarij bi me moral torej resnično hudo navdušiti, da bi ga šel snemati.

Kaj si do sedaj vse naredil?

Uf tega je kar veliko. Najbolje da se posrfa malo po internetni strani, kjer se najde »svega i svačega«.

Najljubše delo med tvojimi deli.

UF na to vprašanje je pa resnično zelo težko odgovoriti, ker mi je vsako moje delo, vsak moj film, spot, pri srcu zaradi nečesa drugega. Pri spotih je tako, da mi je eden bližji zaradi razbijanja avtomobilov, drugi zaradi sporočila, ki je skrit v njih, nekateri so mi všeč zaradi detajlov spet drugi pa enostavno zato, ker pomenijo prelomnico v mojem ustvarjanju. Recimo:

In tako naprej in nazaj...Vsak spot mi je nekej dal. Od vsake stvaritve sem se nekaj novega naučil ali odnesel in dokler bo tako bo vse super.

In za konec seveda ne smemo pozabiti na celovečerni prvenec Ta Pa Tam, ki spada v poseben koš priljubljenosti. Pri srcu mi je ravno zaradi tega, ker je moj prvenec, ki sem ga ustvarjal 3 leta, ga kljub vsemi poleni pod nogami dokončal, ga uspel pripeljati na Mednarodni Festival Filma v Ljubljani (LIFFe) in kasneje do kinodvoran in le-te napolniti in za gledanost na koncu tudi dobiti nagrado. Tukaj sem dokončno dojel kaj hočem početi v življenju. Polne dvorane in ljudje, ki se smejejo in uživaju ob gledanju nečesa, kar sem ustvaril. To je res nekej najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Da v gledalcu vzbudiš neko čustvo pa naj bodo to smeh, solze, kar koli...Da gredo iz kina žalostni ali veseli – samo da niso indifirentni.

Bo mogoče nekoč tvoje spote videti na dvd-ju?

Seveda in želim si, da bi bila zraven tudi moja prva dela, ki zaradi finančnih zmožnosti niso ravno najboljša kar se tehničnega vidika tiče. Vsakič ko gledam DVDje hudih tujih režiserjev, mojih vzornikov, so gor vedno samo najboljši izdelki. Mene pa v bistvu najbolj zanima, kako je človek začel, katera so njegova prva ustvarjena dela in kakšni so njegovi komentarji na ta dela. Tako da na mojem DVDju bodo tudi moji začetki. Spoti za nič ali malo denarja posneti na očetovo kamero. Ha ha. Pa seveda razni komentarji, dokumentarci iz snemanja, extras...V glavnem svašta. Vendar vem kakšen sem (zajeban perfekcionist) in ker je moja želja, da je vsak moj izdelek kvaliteten potem vem, da bo preteklo še veliko časa preden bo tak DVD tudi izšel. Sploh pa sem v življenju dosegel še premalo, da bi lahko kar izdajal DVDje, knjige ali celo filme o sebi. Ravno zato pa snemam film po življenjski zgodbi Sashe – Član, ker je imel veliko bolj zanimivo in razburkano življenje kot jaz.

Za konec se pa še enkrat vrnimo na tvoj brezproračunski prvenec, celovečerni film Tu pa tam in na zgodbo o tem kako se je prej pojavil na internetu kot v kinematografih.

Bili smo premladi, neumni in preveč naivni in smo bodočim možnim sponzorjem, dajali DVD na ogled. Verjetno je kakšen od teh imel doma otroka, ki je computer freak in en dva tri se je film znašel na internetu. Kar nas sploh ne moti toliko, saj vem, da bi tudi sam ta film najverjetneje zdownloadal če bi imel to možnost. Tako ali tako hodimo ljudje v kino samo še zaradi zabave in ne zaradi filmov, kar je edino prav. Moti me edino to, da na koncu nismo vedeli kolikšna bi bila realna cifra gledalcev, ki bi za film bili pripravljeni odšteti nekaj denarja in si ga ogledati v kinu. Je pa konec koncev tudi to neka čast, da je bil film Tu Pa Tam prvi slovenski film, ki je bil že v času distribucije po kinodvoranah tudi na internetu. In ne samo da je bil na internetu, v nekem trenutku je bil tudi najbolj downloadana stvar! Verjetno pa nam je konec koncev internet naredil toliko škode kot koristi. Zaradi interneta in predvsem dejstva, da je bil film možno tam dobiti, ter da imamo zanimivo internetno stran, so ljudje začeli o Tu Pa Tam govoriti in je šlo morda tudi zaradi tega več ljudi v kino. Še vedno je na koncu ustna reklama, najboljša reklama.

No in glede na to, da gre pri filmu Ta Pa Tam za uresničitev mojih najstniških sanj, se nimam ničesar za pritoževati. Posnel sem ga pri 19 letih brez kakršnega koli denarja, dokončal sem ga brez državne pomoči in ga s pomočjo Planeta Tuš, Francija Slaka, Irene in Pavla Okorna spravil na filmski trak in v kino dvorane po celi Sloveniji. In na koncu s mojim prvim filmom dosegel pozitivno nulo, saj je film vsem investitorjem povrnil denar. Tako da sem več kot zadovoljen. Če pa bi z njim še kaj zaslužil, bi bilo seveda lažje. Imel bi več časa zase in bi lahko več delal na novih scenarijih, projektih. Verjetno bi ves napor vložil v izdelavo novih celovečernih filmov in tako bi bila Slovenija vsako leto verjetno bogatejša za nov celovečerni film.

Zato pozivam državo, da naj vlaga v mlade ljudi, ki ne potrebujejo veliko denarja za svoje ustvarjanje. Mladi že tako ne vedo kaj bi počeli sami s seboj, zato naj država spodbuja njihovo kreativnost. In to kljub temu, da posamezniki nimajo namena obiskovat filmskih in igralskih akademij. Naj ne ubijajo želje že v kali. Vlaganje pa ne pomeni, da mora sedaj filmski sklad mladim neuveljavljenim filmarjem talat denar, ampak samo da jim s takšno ali drugačno pomočjo pomaga pri njihovem ustvarjanju. Daje nasvete, poziva podjetja, da pomagajo mladim filmarjem in si s tem ta zagotovijo recimo neke vrste olajšave...

No kakor koli že, to je celo novo vprašanje, cela nova tema. Vem samo da se sam še vedno učim in da se vedno bom. Pri Tu Pa Tam sem recimo posnel neskončno mnogo kadrov, predvsem zato ker nisem na snemanju vedel kateri je tisti pravi. No to sem kasneje spoznal v montaži, kjer sem se naučil še tisoč drugih stvari. In moram reči da mi je prav montaža filma Tu Pa Tam, ki sem ga montiral z Dafne Jemeršič, dala največ filmskega znanja. In prav ona mi je enrkat v šali rekla, da je film Tu Pa Tam moja diploma iz producentstva, ter prijavni film za na akademijo, če bi želel študirat režijo. Če dobro pomislim, pa sem se naučil toliko, da vem da bo naslednji film boljši. Pa potem naslednji še boljši. In tako naprej....